Flamenco - O Flamencu

Ilustrirana Enciklopedija Flamenka (Diccionario Enciclopédico Ilustrado del Flamenco) ponuja naslednje definicije, sam izraz pa izhaja iz 13. stoletja:

Flamenko – v Španiji so izraz “flamenque” uporabljali pri opisovanju ljudi temnejše polti, kot protiutež nordijskim ljudstvom v 13. stoletju. Od leta 1870 se ime uporablja za naslednje:

1. Svojevrstne glasbene kompozicije, prisotne predvsem v Andaluziji.
2. Izvajalec oz. pevec flamenka (el cantaor^[1]) se je imenoval “Flandes”. Ti so v 16. stoletju nastopali po španskih sakralnih objektih, kapelah, Arabci spreobrnjeni v kristjane (moriscos), so se znašli v trovrstičnih kiticah Flandes-a, njihove pesmi pa so bile znane kot pesmi flamenkov (cantos de los flamencos).
3. Ime so pripisovali Romom, za katere so verjeli, da prihajajo iz Nemčije, skupaj z veseljaškimi in po krajih znanimi značilnostmi Andaluzijcev.
4. Nekateri zagovarjajo tezo, da je izvor flamenka v arabskih vokalih, kot je “felahmengu”, spet drugi, da ime izvorno prihaja od istoimenske živali, kar temelji na simboliki srednjeveške Indije, kjer so povezovali različne zvoke z določenimi živalmi. Tretja teorija je, da ima flamenko korenine v glasu “falar”, ki je bil kasneje islamiziran, besedi pa so dodali slabšalno končnico -nco (Ríos Ruiz 1997: 15).

Natančnejšo zgodovino flamenka je mogoče slediti šele od 18. stoletja. Aktualna definicija je zato znatno reducirana in se nanaša se na skupinsko ali posamezno izražanje določene španske kulture, avtohtone andaluzijske, ki se kaže kot posebna oblika petja, plesa in igranja kitare pa tudi zvrsti, na katere je vplivala, tako na balet, gledališče in kino kot na literaturo (Ríos Ruiz 1997: 16).

Nedvomno je, da se je flamenko začel razvijati na območju Spodnje Andaluzije in da so termin flamenko povezovali z Romi, ki naj bi v 10. stoletju migrirali iz Indije. V tako daljnem časovnem okvirju je težko natančno določiti katere značilnosti tradicionalne indijske glasbe so obdržali. Po odhodu iz Indije naj bi se Romi dlje časa zadrževali na perzijskih tleh, zato naj bi tudi bogata perzijska glasbena kultura vplivala na romsko. Iz Irana sta se ločili dve veji Romov, prvi so se napotili na jug proti Siriji, drugi pa na zahod proti Balkanu. Znana je prisotnost Romov v Grčiji v 14. stoletju. Prva pričevanja Romov na Iberskem polotoku pa naj bi bila zapisana v prvi polovici 15. stoletja, okoli leta 1425, ko naj bi jih turški vpadi pregnali iz grške pokrajine Mali Egipt^[2].

Muzikolog Sabas de Hoces postavlja flamenko med vzhod in zahod. Njegova teorija zagovarja, da je po celotni sredozemski obali cerkev do 9. stoletja prevzela grške oz. helenske kvintakorde (lestvice so bile štiritonske, s tonskimi nizi navzdol) in jih uporabila za liturgije (Ríos Ruiz 1997: 17). Grški orientalski zven so tako rekoč “uglasbili” tako pogani kot kasneje katoliki. Z njim se strinja čilski muzikolog Vicente Sanromán, ki pravi, da segajo najbolj oddaljene korenine flamenka v združitev grško–bizantinskega Sredozemlja z vizigotsko–arabsko Španijo (Ríos Ruiz 1997: 18) Romi so se v Andaluziji srečali z raznovrstnimi, tako orientalskimi kot helenističnimi vplivi, s semitskimi, avtohtonimi, laičnimi in religioznimi vplivi (sinagogalnimi, vizigotskimi, grško-liturgičnimi, hindujskimi, perzijskimi, iraškimi, berberskimi). Tako se je flamenko razvil pod številnimi vplivi zelo raznolikih glasbenih tradicij in je torej večplastni glasbeni žanr.

Poseben stil petja ali la voz flamenca in kitara, narejena iz lesa ciprese, z nenavadno kontrapunktno spremljavo ustvarjata medsebojen dialog. Že v 16. stoletju je Arcipreste de Hita v svoji knjigi “Libro de Buen Amor” omenil dva tipa kitare. Ena je castellana, katere funkcija je bila spremljava z akordi, namenjena predvsem plesu, in druga, morisca, ki so jo uvozili Arabci in pri kateri se uporablja tehnika igranja na lutnjo (Ríos Ruiz 1997: 98). Andaluzijski kitaristi so najverjetneje prepletli oba načina igranja ter dodali še cajón, škatlasto glasbilo, na katerem glasbenik sedi in z roko udarja po opni. Glasbilo izhaja iz Peruja, prvi pa ga je drzno uporabil Paco de Lucía. Vsi ti elementi so lastni slogu, ki je v flamenko glasbi postal klasičen in ga je kot takšnega mogoče razumeti kot nasledstvo ljudske intuicije. Filozof Miguel de Unamuno je v svoji korespondenci omenjal celotno tradicijo: “Obstaja neka večna tradicija, tako kot obstaja tradicija preteklosti in tradicija sedanjosti, kajti tradicija biva na dnu sedanjosti in je njena substanca” (navajam po Ríos Ruiz 1997: 64). Najprej je treba doumeti večno tradicijo, ki je mati idealne in ni nič drugega kot ona sama izražena v prihodnosti. Z drugimi besedami za doumetje prihodnosti je boljša idealizirana tradicija kot pa tista iz že preverjene preteklosti.

Kot pišejo nekateri, je Cantaor oz. pevec flamenka ponavadi poseben, strasten in izredno občutljiv človek: »Tudi kadar besedilo govori o izgubljeni ljubezni, nepravični usodi ali izdajstvo, ga romantični junak predvidoma zapoje ob spremljavi slikovite govorice telesa, s katero jasno izrazi svojo rahločutnost.« (Taylor 2002: 49). Med petjem vsakič znova praznuje svečan ritual, iz globin svoje notranjosti privablja zaspale esence in jih že z začetnim tonom silovito zaluča na površino. Je tudi velik interpret duše in zgodovine svojega ljudstva, je medij, ki izraža gnev, bolečino in žalost. Legenda pravi, da skoraj vsi pevci umrejo zaradi težav, povezanih s srcem (Molina Fajardo 1998: 207). Izvajalci flamenka navadno izvirajo iz nižjega družbenega sloja, iz ruralnih območij ali revnih četrti in predmestij, kjer se prepletata kulturni in socialni sinkretizem, seveda tesno povezana s tamkajšnjimi romskimi skupnostmi, zato naj bi jih zaznamovala posebna rahločutnost. Interpretacija je pravzaprav poosebljenje, identifikacija. Na neki način se vsi ljudje v življenju zavedno ali nezavedno polaščamo različnih vlog, v katerih igramo sami sebe ali bolje rečeno tistega, ki bi radi bili.

Zanimiva je že etimologija španske besede persona, slovensko oseba. Izvira iz latinske besede persōna (m), ki je označevala masko, besedo phersus (z enakim pomenom) pa so razširili Etruščani. Nekateri jezikoslovci jo povezujejo tudi s starogrško besedo prosopon, ki pomeni obraz, maska, dramski igralec (Diccionarios Espasa 2000). Če povzamem besede mehiškega pisca Octavia Paza, je »biti to, kar smo, (…) vedno postati drugi, ki ga nosimo skritega v naši notranjosti, kot obljubo ali možnost, da bi to bili.« (Paz 2001: 56, prevod iz španskega jezika: Branka Bavec). Identifikacija s stigmatizirano marginalnostjo pa ima tudi svoje negativne konotacije, kot na primer odvisnost od drog, izoliranost, nezaposlenost in alkoholizem.

Se nadaljuje...

Avtorica teksta: Branka Bavec

[1] Cantaor je izpeljanka iz glagola cantar (špansko: peti) in se uporablja izključno za pevce flamenka. Izraz za pevca katere koli druge glasbene zvrsti je cantante.

[2] Iz tega podatka izvira španska beseda gitano (Egipcio – špansko: Egipt; egipcianos, egiptanos – špansko: Egipčani).